Favdl.net

1. KLEPARSKO POPRAVILO:

Glede na ceno podaljška, ki naj bi se gibala nekje okoli 200 EUR na servisu (kopije kot mi je znano ne obstajajo), je cena tegale kita še vedno zelo nizka: 2K lepilo - 10 EUR, nastavki - 9,86 EUR, pištola - 20 EUR, utrditvena mrežica - ne vem, ker sem jo dobil for free, vse skupaj nekje okoli 40 EUR. Torej bom v najslabšem primeru izgubil le 40 EUR (pravzaprav manj, ker pištola ni za enkratno uporabo) in nekaj časa. Podaljšek mi je podaril Chromart, ki je tudi že nekaj ustvarjal, ampak kot večina brez uspeha. Torej, najprej je potrebno površino, katero bomo obdelovali pobrusiti.

Naj vas ne moti vezica, ki služi temu, da podaljšek drži skupaj, da ni prevelike reže med lepljenimi površinami.

Stični površini je potrebno čim bolj skupaj stisniti in podaljšek spraviti v njegovo "naravno" lego, da nam kasneje, ko ga bomo montiral, ne bo počil, ker potem smo naredili nič. Nekaj elastičnosti je, vendar ne pričakujte čudeža, ker to le ni žvečilni. Takole izgleda na zunanji strani.

Potem si narežemo mrežico, ker kasneje, ko bo enkrat lepilo na plastiki, za to ne bo časa. Utrditvena mrežica se lahko uporabi tudi tista, ki se uporablja na stičiščih mavčnih plošč v gradbeništvu (gips plate), bi bila morda celo boljša, ker je malce debelejša od te. Enostavno jo režemo z škarjami ali tapetniškim nožem (olfa nožek).

Kolikor je le mogoče naj se najbolj prilega. Kjer površine niso ravne, je bolje lepiti v dveh delih; najprej eno ploskev in potem še drugo, ker v nasprotnem primeru nas bo malce utrujala krivina in kaj lahko se zgodi, da tam ne bo držalo. Tale utrditvena mrežica je tudi rahlo lepilna.

Ko imamo pripravljeno površino (pobrušeno) in mrežico odrezano, je potrebno površino dobro izpihati z zrakom in najbolje tudi umiti z antisilikonskim čistilom.

Lepilo je kot že omenjeno dvokomponentno, kar pomeni, da je sestavljeno iz trdilca in lepilne mase. Odstranimo pokrovček in vstavimo nastavek, ki med potjo do izhodne luknje dobro premeša trdilec in maso.

Zdaj pa pozor! Lepilo je suho v eni do dveh minut - odvisno od temperature na kateri delamo in po tem času je že suho na dotik, tako da ne moremo več dodajati utrditvene mrežice, ker ne bo imela učinka.

Takole izgleda na koncu. Vmes seveda nisem slikal kako se da na lepilo mrežica, ker ni časa. Je pa ravno dovolj časa, da mrežico malo potlačimo v lepilo z kakšno leseno palčko in potem nanesemo še eno plast lepila. Za to porabimo en nastavek, ker je nastavek po dveh minutah ne kroženja lepila v njem tudi zanič.

Enako storimo tudi na drugih mestih, ki so počena. Ker pa je na teh mestih bila površina precej manjša sem uporabil "taktiko", ki so jo priporočali, torej mrežico na površino in potem čez lepilo.

Po petih minutah je zanesljivo dovolj suho, da odstranimo vezico, ki nam je skupaj držala dva dela in postopek ponovimo še na drugi površini, ter po krivini dobro zalijemo z lepilom.

Nato sledi še rahla obdelava na zunanji, v tem primeru, vidni strani podaljška. Tudi tu najprej površino rahlo pobrusimo ...

... in nanesemo lepilo samo v režo, kjer je počeno. Na tej strani ne bom uporabil mrežice, ker bi potem imel preveč kitanja, da površino izravnam (je pa definitivno bolje, da nalepimo mrežico na obe strani). Ko se lepilo strdi, ga lahko enostavno obdelamo z brusnim papirjem in kot vidite ga ni ostalo skoraj nič - ampak v reži pa je ostal in to je poglavitno. Takole izgleda, ko je lepilo že obdelano z brusnim papirjem.

Vseeno jih je v enem kompletu dovolj za še večja ali bolj obsežna popravila. V kompletu je 12 nastavkov - eden manjka, sem ga pozneje našel. So pa tile nastavki kar potratni kar zadeva lepila. V njih namreč ostane kar precej neuporabljenega lepila. Morda je bolje drugič odrezati nastavek kje na sredini in tako zmanjšamo izgubo neuporabljenega lepila. Tudi v tubi je po končanem popravilu ostalo bore malo lepila - samo še za kakšno majhno fliko - torej sem za poseg porabil eno celo tubo.

Pa še nekaj o lepilu: drži, da je suh v dveh minutah, poleti pri višjih temperaturah verjetno še prej, ampak je suh samo površinsko, na dotik, nikakor pa ne globinsko. V tem času definitivno ni dovolj suh, da bi ga že obdelali z brusnim papirjem, za to je potrebno počakati kakšnih deset minut, ker v nasprotnem primeru se nam brusni papir prehitro zapaca. Ko pa lepilo res zategne, je trdo ko kamen, pa vendar še dovolj mehko za obdelavo z brusnim papirjem granulacije nekje 120. Kakšno granulacijo bomo uporabili je na vsakem posamezniku posebej; če se lepilo grdo namaže (napacka), bo pač potrebno poseči bo bolj grobem papirju, v kolikor lepilo nanesemo lepo in ga preden se strdi še malo razmažemo (lahko tudi s prstom), bomo pač potem pri brušenju imeli manj dela. Lepilo je tudi tako trdno, da je vanj mogoče vrtati in vrezati navoje.

Žal se tule na sliki ne vidi, ampak možnost vrezanja navojev piše tudi na tubi (ravno tam kjer piše v oklepaju: brušenje, rezanje navojev, ....). Teh univerzalnih kitov za popravilo plastike je na tržišču kar nekaj. Kateri je najboljši ne vem povedati, so si pa med seboj precej podobni, ali po načinu dela z njim, ali po ceni, ali po materialu in ne nazadnje tudi po kvaliteti. Tukaj je še en primer univerzalnega kita s katerim še nimam izkušenj, bom pa popravljal z njim še en podaljšek in takrat bom vedel več.

2. LIČARSKO POPRAVILO

Ko je plastika (v tem primeru podaljšek) kleparsko popravljen, sledi ličarsko popravilo. Površino še malce obrusimo z krožno brusilko in brusnim papirjem granulacije 180 ali 220 - bolj fino ne, ker na 220 še metal kit prime dovolj dobro, bolj grobo pa tudi ne, ker obstaja nevarnost, da se kit posede v pregrobe rise (ne pozabite to ni trda kovina, ampak nekje srednje trda plastika). Uporabimo čisto navaden metal kit, ki se uporablja tudi za kitanje pločevine. Vsi metal kiti pač niso primerni za vse, nekateri so namenjeni izključno plastiki in kar malo mi je žal, da nisem uporabil tistega, pa ne zato ker tale ne bi držal (v treh letih kar ga uporabljam, še ni bilo nobene reklamacije), ampak preprosto zato, ker je tisti, ki je namenjen izključno plastiki, črne barve in se ob udarcih kamenčkov, katerih pa ni malo, saj je podaljšek najbolj izpostavljen takšnim poškodbam, ne poznajo tiste rumene pike.

Lepše kot je kleparsko popravljeno, manj gre kita na del ki se popravlja in ni res kot so včasih govorili (pa nekateri še sedaj), da ni pomembno kako klepar poklepa pločevino, saj itak potem ličar, predvsem pa kit vse zakrije. Manj kot je kita na lakiranih površinah - bolje in bolj kvalitetno je opravljeno delo, zato bi moral vsak klepar stremeti k temu, da površino kolikor se le da poravna, ne pa da potem včasih rabim skoraj mešalec (betonski) in pa kelo, če že ne lopato, ko kitam za določenim kleparjim, na koncu je itak vedno ličar kriv, če kaj ne bo ravno.
Ko je kit suh ga obdelamo z brusnim papirjem granulacije 120 (spet je uporabljena granulacija odvisna od vsakega posameznika posebej, odvisno kako nanesemo metal kit) in obdelamo površino nekje na 3/5, nakar zamenjamo brusni papir še z bolj fino granulacijo 180 in obdelamo površino na 4/5, ter nato še z bolj fino granulacijo 220 in krožno brusilko s katero "poberemo" ven rise. Ravni risi so najbolj nevarni kar zadeva posedanja kita in na koncu, ko bo že polakirano, se bo poznalo kje smo brusili v kolikor ravnih risov ne bomo odstranili z krožno vibracijsko brusilko.

Sedaj sledi brušenje oziroma matiranje še preostalega dela podaljška. Spet uporabimo bolj fino granulacijo, recimo 220 je še sprejemljiva - bolj fina nikakor ne, sploh ker popravljamo plastiko, ker na avtomobilu, oziroma kovinskih gladkih površinah lahko matiramo z granulacijo 320, pa se bo brizgalni kit (špric kit) še vedno prijel - bolj fine ne uporabljamo oziroma ni priporočena. Potem dobro izpihamo z zrakom in še enkrat očistimo z antisilikonskim čistilom in že smo pripravljeni za nanos plastik primerja - temeljna barva za plastiko.
Mobihel im odlično temeljno barvo za plastiko, drži na vse vrste plastike (preverjeno skozi leta uporabe). Nič ni narobe če temeljno barvo nanesemo tudi čez kit.

Za podaljšek bi lahko uporabili tudi tale plastic primer od MOTIP-a, ki je v spreju in ne rabimo pištole za nanšati. Tudi tale izdelek priporočam, ker je izredno dober, ravno tako kot mobihelov, drži na vse vrste plastik.

Po dobrih dveh ali treh minutah je površina pripravljena za nanos brizgalnega kita (špric kit). Temeljna barva za plastiko se mora posušiti, nikakor ne smemo začeti nanašati brizgalni kit na vlažno površino oziroma, na ne dovolj suho temeljno barvo za plastiko. Temeljno barvo za plastiko pa tudi nanesemo v tankem sloju in je ne nalivamo, ker potem se še nekaj časa ne bo posušila. Uporabil sem temno sivi (dark grey) brizgalni kit zaradi razlogov, ki sem jih naštel zgoraj; torej, precej manj se bo videlo, ko bodo kamenčki napikali podaljšek. Lahko pa tudi uporabljamo povsem navaden beli brizgalni kit, kateremu dodamo željeno barvo (acryl), vendar ne več kot 10%, ker v nasprotnem primeru se lahko poruši kompatibilnost komponent. Takšne postopke uporabljamo tudi na avtomobilih, ki bodo barvani z barvami za katere že vemo, da slabo pokrivajo in s tem se izognemo večjemu številu nanosov barve in kar je še pomembneje, izognemo se, da bi po tem ko je avtomobil že polakiran čez udarjal brizgalni kit.

Prvi nanos brizgalnega kita nanesemo bolj tanki, zato da se prej površinsko posuši (matira), šele nato lahko nanesemo naslednji nanos. Koliko nanosov bomo nanesli je stvar vsakega posameznika, predvsem pa je odvisno od kvalitetne obdelave površine: bolj kot smo zravnali metal kit, manj je nanosov brizgalnega kita in obratno. Načeloma nanašajo brizgalni kit 2Ă?, ampak jaz prakticiram tri nanose.

Zakrite so vse sledi nasilnega dejanja.

Ker ima podaljšek strukturo (hrapavo površino), se lahko malce poigramo z pritiskom na šobi in to strukturo naredim že tudi z brizgalnim kitom.

... še ena z flešem - kako spremeni barvo.

Takole. Če bi dodali še tistih 10 % črne barve med temno sivi brizgalni kit, bi podaljšek že bil skoraj tak kot bi naj na koncu izgledal. Sedaj je pač potrebno počakati da se tole lepo površinsko in globinsko posuši (načeloma en dan) in potem sledi brušenje ter lakiranje. Ker je površina plastike hrapava niti ni potrebno tako na gladko brusiti in obdelovati brizgalni kit, ker potem itak pride lakirano z strukturo in mat barvo.
Ko je brizgalni kit dovolj suh, ga je poptrebno ponovno zmatirati, da se bo barva prijela, oziroma se v prihodnosti ne bo luščila. Kot že omenjeno sem se tudi jaz poslužil kar matirne gobice (scotch brite). Obstaja več vrst te gobice, ki se med sabo razlikujejo po grobosti. Uporabimo grobo matirno gobico (rdeče barve)...

...in površino dobro zmatiramo. Uporabljamo krožne gibe, da se ne bi potem poznali kaksni risi. Ko smo to stori, podaljšek dobro izpihamo z pištolo in ponovno umijemo z antisilikonskim razredčilom. Lahko uporabimo tudi antistatično čistilo, ki poskrbi da se eventualne smeti odbijajo od podaljška in ne privlačijo, kar je še bolje, sploh kadar lakiramo plastične materiale. Tudi z sprejem se da lepo narediti strukturo če povečamo razdaljo med sprejem in površino katero lakiramo. Vendar pa se to naredi pri zadnjem nanosu. Najprej je potrebno povsem normalno polakirati (naj si bo to z pištolo ali s sprejem), da dobro pokrijemo in nam nikjer ne udarja ven brizgalni kit in nato z zadnjim nanosom ali pa z zadnjim dvema nanosoma naredimo strukturo. Če strukturo delamo z pištolo, močno zmanjšamo pritisk, vendar ravno toliko, da se da še lepo oprašiti. Če pritisk preveč zmanjšamo, nam bo začela pištola "pljuvati" in rezultat bo katastrofa. Enako je s sprejem: če ga bomo preveč odmaknili od površine bo struktura neenakomerna, pa paziti moramo, da barva v spreju ni pri koncu, ker bo tudi sprej začel "pljuvati" in potem smo spet naredil nič. Vsekakor je bolj priročna opcija uporaba spreja, ker s sprejem lahko v primeru kakšnih risov v prihodnosti kar doma sami popravimo podaljšek - se da tako narediti, da se sploh ne pozna kje je popravljen. Pri nanosu z pištolo je pač večina ljudi omejena, ker ali nimajo pištole ali kompresorja ali pa barve in ostalih komponent za lakiranje. Ker je podaljšek zelo izpostavljen in je možnost poškodb velika sem se odločil, da uporabim črni mat sprej.

Prednost spreja je tudi v tem, da je zelo hitro suh. V poletnih dneh ko tempertaure dosegajo 20 in več stopinj je barva suha v petih minutah na dotik, po približno petnajstih minutah lahko podaljšek že brezskrbno montiramo na odbijač. Takole izgleda podaljšek polakiran s sprejem.

Če ga primerjam s starim je seveda razlika. Treba pa je upoštevati, da je tisti drugi bil izpostavljen uv žarkom in raznim ostalim vremenskim vplivom več kot 15 let. Če bi ga dobro našpricali s kakšnim čistilom za plastiko (na primer maxibrill-om) bi izgledal skoraj identični.

Ko je lak dovolj suh, sledi samo še montaža na avtomobil - kar je v celotnem postopku še najlažje in že je pripravljen na nove poškodbe.

Pa še cena takšnega popravila: odvisno koliko kdo računa, ampak okvirno bi lahko bilo nekako takole:
- kleparsko popravilo + material - cca nekje med 20 in 30 EUR (porabljen čas pri meni je znašal 20 minut, klepar vam bo seveda zaračunal eno uro dela, sploh če bo podaljšek moral še sam sneti z avtomobila, kar pa ne traja več kot deset minut (pri corradu)
- ličarsko popravilo + material - cca nekje med 40 in 50 EUR (porabljen čas znaša nekje okoli 45 minut, kar se seveda računa kot ena ura)

Še vedno se izplača to popravlajti za cca 60 - 80 EUR, kot pa dati za novega 200 EUR, mar ne?

Komentarji (1)